TEŽAVE SO ZNAK ZRELOSTI

POMEMBEN JE PRISTOP DO TEŽAV, ne pa dokončna razrešitev

Na službeni poti sem dobila klic, da je moj oče odpeljal mamo v bolnico, kjer so ji diagnosticirali raka. Bulo na dojki je moja mama spretno skrivala dalj časa. V meni sta zavladala strah in panika. Prekrila me je velika bolečina. Kot hči sem se počutila nemočno, prizadeto, kot lastnica alternativnega centra pa v popolnem krču in jezna, ker je mama odklonila vsako komunikacijo glede svojega počutja, čutenja, zdravja, procesa in je upoštevala le zdravniški protokol, ki ji je vzel vso dostojanstvo in jo spravil v podrejeno in infantilno stanje. Na ta način se mi je hitro podrl stabilen svet, opora, ki mi jo je dajala materina energija. Z mamo sva bili zelo povezani in trda tla so se mi začela majati pri samih temeljih. Moja težnja in inercija pri vztrajanju v svetu otroške naivnosti, lahkotnosti, ki sem jo ob mami lahko podaljševala, je padla pod vprašaj. Čeprav sem živela samostojno, si nisem predstavljala, da mi mama, ki je nisem pogosto videvala, tako veliko pomeni. Zmeraj je bila v mojem psihičnem ozadju in zaradi tega sem se počutila varno in zmožno vseh svojih norčij.
VAREM SVET SE JE DOKONČNO SESUL
Navezanost na infantilni egoizem se je podaljševal z idejo, da bom izgubila del sebe, če bom stopila na področje sprejemanja drugačnega in tujega. Smrt mame je dokončno sesul varen svet. Identiteto, sem si kot večina žensk zgradila na osnovi sprejemanja ali zavračanja vsega, kar mi je mama predstavljala, dajala in me učila. Čez noč sem se oddaljila od naivne gotovosti na razpotje različnih mogočih poti. Nobene druge možnosti ni bilo, kot da se oprimem zavesti in se več ne prepuščam naravnemu poteku dogodkov. Moje instinktivno in nenamerno nagonsko izmikanje težavam je postalo očitno. Prav zaradi tega mi je pisanje tega članka velik izziv. Že ob omembi besede težava, se mi potegnejo rolete čez možgane. In to kljub temu, da sem šla v življenju skozi dolgotrajen trening, ki traja že dobri dve desetletji na področju prehranske discipline, meditacije in različnih tehnik za regeneracijo telesa, odnosov in iskanja svojega mesta v svetu in življenjskega poslanstva.
TEŽAVE POZDRAVIM Z NASMEHOM
S svojimi težavami se soočam vsakodnevno preko redne jutranje meditacije, vitalne regeneracije, pazim na prehrano, uporabljam le rastlinske preparate, se učim in dobivam tretmaje od najboljših zdraviteljev ter si tudi sama delam energijske tretmaje in samo-psiho analizo.
Mamina smrt je bila v mojem življenju prekretnica. Od takrat dalje imam različne zdravstvene težave in prevzemajo me občutki nesamozavesti. Dvomim tudi tam, kjer sem bila včasih suverena. Težav je kar naenkrat toliko, da se jih ne morem več znebiti niti za njih okriviti koga drugega. Po drugi strani pa še nikoli nisem živela tako varnega in stabilnega materialnega življenja. Ne razumem. Vse kar vem je le to, da se moram vsakodnevno soočati z vedno novimi težavami in ker nočejo izpuhteti, je bolje, da jih pozdravim z nasmehom.
KOLIKO VPLIVA IMAMO NA SVOJE PROBLEME
Moje izkušnje kažejo, da ima posameznik le dobrih 30 % vpliva na svoje težave. Vse ostalo je odraz rodbinskih in družbenih težav, ki jih doživljamo preko kolektivnega skozi svoje nezavedno. To, da je posameznik odgovoren za vse svoje težave, je le drža modernega kapitalizma, ki s to idejo ustvarja distanco med ljudmi in apatijo do družbenih sprememb. Vemo, da smo ljudje telepatsko povezani in če trpijo ljudje v naši okolici, trpimo tudi sami. Do te resnice sem prišla, ker delam in učim energijske tretmaje Hatmara Merkava. Kljub temu, da živim zdravo, moje telo trpi. Samo pomislite, koliko ljudi je trenutno zlorabljenih, preganjanih in trpečih v vojnah, lakotah in drugih tragedijah. Nemogoče je, da tega ne bi občutili tudi mi, ki imamo srečo, da živimo v udobnem svetu. Možno je, da je zaradi tega v zahodnem svetu toliko bolezni.
POMEMBEN JE NAŠ PRISTOP NE RAZREŠITEV
Pa sem zaradi svoje discipline, tehnik in zavedanja izvora problemov znebila težav? Nikakor. Zrela in funkcionalno odrasla oseba se nenehno ukvarja s težavami, ki jih nikoli ni konec. Pomemben je pristop do težav, ne pa dokončna razrešitev, ki je iluzija. To je ugotovil tudi C. G. Jung, ko piše: »Psihično življenje človeka je polno problemov; z njimi je neločljivo povezan. Obstoj problemov in težav je posledica razvoja zavesti in dar civilizacije.«
Zelo pomembno je, da si dovolimo vstopiti v svet negotovosti, dvomov in nedokončnih resnic o življenju. Da si dovolimo, da nas naša narava pelje skozi različna področja življenja in da se vseh področij dotaknemo osebno in si jih dovolimo sami raziskovati: zdravje, znanost, družba, politika, partnerski odnosi. Le osebno raziskovanje daje gotove odgovore. Osvobojeni infantilne drže prepuščanja – saj bo vse dobro, lahko postanemo aktivni kreatorji in umetniki svojega življenja. Zmožnost in pogum, da se spustimo v temo negotovosti in strahu ter zmožnost, da pridemo iz nje, nam širi zavest.
 

ČETRTEK, 16. NOVEMBER 2017
Članek v reviji Karma +, o težavah - če jih imate je vredno branja, saj tekst razkriva značilnost naše psihe, ki ji naše težave in pogum za spust v temo ter zmožnost, da pridemo iz nje, omogočijo razvoj. 
Mirjam M. Korez, univ. dipl. biologinja
Živa Center za nego telesa, odnosov in okolja
projekt »Biti Ženska«